"Karantanci so sosedje Bavarcev, ljudje, zavzeti za bogoslužje; ni naroda, ki bi bil bolj pošten in bi bolj častil Boga in bolj spoštoval duhovnike." (Chronica Sclavorum, 12. stoletje)
Evangelizacija slovenskega naroda se začne v 8. stoletju, predvsem po zaslugi kneza Boruta, ki je presodil, da je Slovencem prihodnost mogoče zagotoviti le v okviru krščanske Evrope. V času njegove vladavine so namreč na Karantanijo z vso silo pritiskali Obri, zaradi česar je moral Borut za pomoč prositi sosede Bavarce. Franki, ki so bili v tistem času varuhi krščanske Evrope (to vlogo jim je priznaval tudi papež), pa so Bavarcem dovolili pomagati Karantancem pod pogojem, da slednji sprejmejo krščansko vero in priznajo vrhovno nadoblast frankovskih kraljev. Pod varstvom frankovskih kraljev je torej Karantanija postala del krščanske Evrope, knez Borut, ki je sicer ostal zvest staroslovenski veri, pa je prosil, da vzgojijo njegovega sina Gorazda in nečaka Hotimira, ki sta bila na Bavarskem kot talca, v krščanski veri. Prebivala sta v irski samostanski šoli na jezeru Chiem, kjer sta bila tudi krščena. Prvi slovenski krščanski vladar je bil knez Gorazd, ki pa ga je kmalu nasledil njegov bratranec Hotimir pod vladavino katerega se je v Karantaniji tudi začelo pokristjanjevanje.
Širjenje krščanstva je imelo med Karantanci velik uspeh, za kar so zaslužni sv. Modest in drugi irski misijonarji, ki so v skladu z Alkuinovim priporočilom, da je treba ljudstvo pridobiti z miroljubnimi in razumljivimi besedami, zavračali vsako, tudi psihološko (grožnja s peklom) nasilje.
Med vladavino kneza Hotimira sta izbruhnila dva upora, ki pa sta bila uspešno zarta. Po njegovi smrti je izbruhnil še en upor, ki je bil zatrt šele ob posredovanju Bavarcev, ki so postavili Valtunka, naslednika Hotimira, spet na čelo Karantanije. Ne moremo z gotovostjo trditi, da so imeli te upori (samo) verski značaj. Naj tukaj omenim, da je za znameniti Krst pri Savici Prešeren zgodovinsko snov črpal od Valvasorja, ki je zgodbo o krvavih bojih med kristjani in pogani nekritično povzel od nemškega zgodovinarja Mesigerja, ki si je 800 let po dogodku vse skupaj preprosto izmislil. O teh uporih vemo iz zgodovinskih virov le, da so se zgodili. Lahko predvidevamo, da so bili povezani z vero, najverjetneje pa tudi s strahom plemstva pred izgubo nekaterih svojih predpravic. Na podlagi legende o Ingu (priljubljen duhovnik, ki je krščanske hlapce povabil k mizi, poganske plemiče pa pustil pred vrati kot pse, saj niso bili vredni, da bi s svojimi neopranimi telesi sedeli med tistimi, ki so bili prerojeni v svetem studencu) lahko sklepamo, da se je krščanstvo hitreje širilo med karantanskim ljudstvom, kot pa med plemstvom. Seveda ne smemo pozabiti, da te upori niso obsegali celotnega takratnega slovenskega ozemlja, saj v Spodnji Panoniji in zahodni Sloveniji ni bilo nobenih bojev med kristjani in pogani.
V Panoniji je krščanstvo prevladalo v 9. stoletju za kar sta zaslužna knez Pribina, ki je na panonski zemlji postavil več cerkva in utrjeval krščanstvo med Slovenci, in njegov naslednik knez Kocelj. Pod njegovo vladavino sta sveta brata Ciril in Metod širila bogoslužje v slovenskem jeziku in imela med panonskimi Slovenci velik uspeh.
Duhovnost naših prednikov je tako prešla s poganske (staroslovenske) na krščansko. Tako kot drugod po Evropi je tudi v Sloveniji katoliška Cerkev ohranila ogromno poganskih tradicij in običajev. Cerkvi ni bilo v interesu, da bi te običaje uničila, saj niso bili v nasprotju z njeno doktrino. Če lahko kdorkoli govori o poganski tradiciji, je to torej katoliška Cerkev in ne razna eksotična neo-poganska (neo-hipijevska) gibanja. Ta poganska tradicija je preživela kljub napadom protestantov v času reformacije in bolj modernim napadom s strani brezbožnežev, ki jo imajo za "vraževerje".
Od časov pokristjanjevanja naprej je bila katoliška vera ključni del slovenske identitete. Govorimo o veri Arnulfa Koroškega, branitelja Cerkve (Arnolfus rex ecclesiae catholicae filius et defensor), ki je, kljub neslovenskemu poreklu po očetovi strani, za Slovence pomembna zgodovinska osebnost, veri junakov boja proti Turkom, ki so verovali v križ, ki jih bo rešil pred turškim polmesecem, veri skorajda vseh znamenitih Slovencev, veri naših dedkov in babic. Brezboštvo je prišlo v istem paketu s tujimi ideologijami (liberalizem, sekularizem in socializem), ki so se izkazale za antislovenske. Že nekaj časa poskušajo pripadniki teh ideologij slovenski narod oropati njegove vere in tradicionalnih krščanskih vrednot ter na vsak način vsiliti ljudem prepričanje, da katolicizem nekako ni povezan s slovenstvom ali da nam je celo tuj in sovražen. Zatekajo se k moderni definiciji naroda, po kateri naj bi bil daleč najpomembnejši del naše identitete naš jezik ali k raznim materialističnim definicijam narodne identitete. Promovirajo koncept politične nacije, ki izvira iz 19. stoletja, namesto zgodovinskega koncepta naroda, kar večkrat vodi v primitivni državni patriotizem skupaj s poveličevanjem modernih zahodnjaških vrednot. Na žalost so zgrešena prepričanja kot ponarejen denar, ki ga uporabljajo tudi pošteni ljudje, ne da bi se tega zavedali.
Jezik je vsekakor pomemben del narodne identitete, a ne najpomembnejši. Narod definira tradicija, ki se prenaša iz roda v rod, definira ga skupna zavest in definira ga duhovnost, ki je duša naroda. Druga vera pomeni drugo duhovnost, drugo dušo in posledično tudi drugo identiteto. Lahko se odrečemo naši veri in ostanemo Slovenci po imenu, a ne bomo ostali Slovenci po duhu.
Tisti, ki so prepričani, da nam je krščanstvo tuje zaradi neslovenskega izvora, ne razumejo najbolje etnične evolucije iz primitivne plemenske v narodno identiteto. Ignorirajo dejstvo, da se je naša narodna identiteta dokončno izoblikovala pod okriljem Christianitas, krščanske Evrope, naslednici rimske civilizacije, Romanitas. Zanikanje etnične evolucije je bilo značilno že za romantične nacionalizme iz 19. stoletja (pan-slovanska ideja je lep primer) in je seveda prisotno v recikliranih oblikah romantičnega nacionalizma, kamor štejem tudi razna neo-poganska gibanja, ki namesto narodne identitete raje promovirajo nekakšno idealizirano verzijo plemenske, pred-krščanske identitete. Neo-poganstvo je sicer marginalno, je pa res, da si delijo stališče o "tujem in vsiljenem krščanstvu" z nemalo liberalci in socialisti.
Zanikati katoliško vero kot del slovenske identitete pomeni zanikati več kot 1000 let etnične evolucije in zgodovine. Že v časih reformacije je bilo slovenstvo neločljivo povezano s katolicizmom in spreobrnitev v protestantizem je pomenila oddaljitev od slovenske identitete. Sicer ne zanikam prispevka protestantov slovenski književnosti, čeprav so nam prinesli zgolj učbenike in prevode ne pa literature kot take (seveda z namenom širjenja vere in ne iz neke pretirane ljubezni do slovenskega jezika), vendar ne moremo mimo dejstva, da je bil protestantizem zavrnjen s strani slovenskega kmečkega prebivalstva. Šlo je za tujo vero osovraženega nemškega plemstva. "Naš" protestantizem se je opiral na nemškega, ki ga je tudi finančno podpiral. Če bi se obdržal, bi se protestantski del prebivalstva najverjetneje hitro potujčil, kakor se je zgodilo v drugih slovanskih deželah in navsezadnje v Prekmurju, kjer so bili luterani znani po svoji pro-madžarski drži. Z zatrtjem protestantizma je emigriralo mnogo Nemcev, zlasti plemičev, da ne omenjam germanskega karakterja protestantizma samega. Na protireformacijo moramo torej gledati tudi kot na uspeh v boju proti germanizaciji, ki je karakteriziral zgodovino velikega dela Slovenije. Poudarjam, da boj proti germanizaciji ni bil zgolj boj za slovenski jezik ampak boj za slovensko tradicijo.
Ko govorimo o boju za slovensko tradicijo nihče ne more ignorirati ogromnega prispevka duhovščine. V moji pokrajini, Prekmurje, je slovenska katoliška duhovščina predstavljala glavno silo v boju za slovenstvu. Domoljubi iz katoliških vrst (Franc Ivanocy, Jožef Klekl st., Ivan Jerič, Jožef Borovnjak...) so najbolj zaslužni za uspešen odpor proti madžarizaciji in tujim antislovenskim ideologijam. Ostro so zavračali tako liberalne kot socialistične ideje, njihov vpliv na narod pa najbolje opišejo Kleklove besede v času madžarske boljševistične revolucije leta 1919: "vernega ljudstva ne morejo pridobiti, ker jaz držim v njem vero." Predstavljali so intelektualno elito, črno aristokracijo. Njihov boj za slovenstvo je bil boj za narod in tradicijo; boj za moralne, človeške, in družinske vrednote. Na drugi strani Mure ta boj poosebljajo Anton Martin Slomšek, Božidar Raič, Davorin Trstenjak, Ivan Trinko, Janez Evangelist Krek, Ivan Pregelj in drugi narodno zavedni duhovniki. Če se hočemo zoperstaviti moderni materialistični družbi, moramo graditi na tej domoljubni tradiciji in zavrniti razne degradirane oblike nacionalizma, ki ne ponujajo nobenih odgovorov na problem duhovne in moralne revščine 21. stoletja.
Narod ne more preživeti brez sposobne in plemenite elite, ki ga vodi in se je pripravljena žrtvovati zanj. Črna aristokracija je stoletja igrala vlogo te elite vse dokler nismo končali v nasilnem egalitarističnem režimu, kjer je bil ključavničar čaščen kot nekakšno božanstvo. Ne sme iti v pozabo, da je bilo Prekmurje edina pokrajina, kjer je ta isti ključavničar izgubil na volitvah, kar je posledica prej omenjenega močnega tradicionalnega domoljubja brez vpliva "naprednih" idej in proletarizma, za kar se imamo zahvaliti naši črni aristokraciji. Na žalost so rdeči mafijaši v nekaj desetletjih uspeli spremeniti ponosni slovenski narod v proletarsko množico in s tem pripraviti odličen teren za prihod moderne zahodnjaške sekularistične družbe, ki jo karakterizirajo vulgarni egalitarizem, pomanjkanje moralnih in duhovnih vrednot, propad družine in skupnosti, industrija splava, upad poguma in sovraštvo do tradicije. Bolj ko se oddaljujemo od tradicije, bolj se bližamo tej družbi in bolj postajamo zgolj državljani sveta, ljudje brez duše in identitete.
sobota, 31. oktober 2009
sobota, 3. oktober 2009
Katoliška Cerkev in evropska civilizacija
Cerkev kot sovražnica napredka in znanosti je eden najbolj razširjenih modernih mitov vse od obdobja razsvetljenstva naprej. Razsvetljenci, liberalci, protestanti in socialisti vseh vrst so uspešno širilo antikatoliško propagando in mit o nazadnjaški Cerkvi (liberalnega psevdo-moraliziranja o inkviziciji, lovu na čarovnice in 'dvatisočletnem zatiranju ženks' raje sploh ne bom komentiral), tako da pogosto naletim na vprašanje, kaj je Cerkev sploh naredila dobrega. Odločil sem se, da vzamem v roke svoje zapiske iz knjige Thomasa Woodsa How the Catholic Church Built Western Civilization in nekaj drugih knjig ter napišem kratko in pregledno obrambo katoliške Cerkve in njene vloge v zgodovini.
Torej, kaj je Cerkev naredila dobrega? Za začetek velja omeniti, da je izvlekla Evropo iz temnega veka in barabizacije, ki je bila posledica germanskih invazij. Cerkev ni samo ohranila antične kulture, ampak je na ruševinah starega Rima zgradila evropsko civilizacijo. Katoliški Cerkvi se lahko zahvalimo za samostane, otoke intelektualnega življenja med morjem barbarov v obdobju temnega srednjega veka, in temelje civilizacije. Igrala je ključno vlogo pri nastanku univerz in izobraževanju Evropejcev ter skozi zgodovino podpirala znanost in umetnost bolj kot katerakoli druga institucija. Obsodila in prepovedala je detomor, ki je bil pogost tudi v antični Grčiji in Rimu in samomor, ki je prav tako imel precej zagovornikov v antičnem svetu. Krščanski rimski cesarji so prepovedali gladiatorske igre, ki so bile v popolnem nasprotju s katoliškim prepričanjem v svetost človeškega življenja in človeško dostojanstvo. Cerkev je napadla spolno nemoralo v Rimskem imperiju, ki je cesar Avgust ni mogel krotiti z zakoni in povrnila dostojanstvo poroke. Ni obsojala samo nezvestobe žene ampak tudi nezvestobo moža. Prepovedala je ločitev, kar je predvsem pomenilo, da mož ni mogel zapustiti žene same brez vsega. Ravno iz tega razloga je bilo krščanstvo pribljubljeno med ženskami (nekateri Rimljani so sprva celo odpisalo krščanstvo kot »žensko religijo«). Podpirala je teorijo pravične vojne, ki jo je izoblikoval Tomaž Akvinski, sicer pod vplivom Platona in Cicerona, in kasneje razvijal dominikanec Francisco de Vitoria, ki je znan tudi kot oče mednarodnega prava. Seveda ne smemo pozabiti na katoliško dobrodelnost in skrb za revne in bolne, ki so jo hvalili celo njeni največji nasprotniki. Zgodovina katoliških dobrodelnih del je tako obsežna, da jo bom raje podrobneje obravnaval kdaj drugič.
Samostani
Prispevek menihov evropski civilizaciji je ogromen. Težko bi bilo najti drugo skupino ljudi kjerkoli na svetu, ki bi toliko prispevalo neki civilizaciji na toliko različnih področjih.
Menihi so rešili poljedestvo. Kamorkoli so prišli, so iz divjine naredili kultivirano deželo. Izsuševali so močvirja, sekali gozdove, se ukvarjali s poljedelstvom, gojili živino itd. Samostani so bili neke vrste kmetijska šola za celotno pokrajino, v kateri so se nahajali. Ljudem so predstavili nove poljščine in obrti, od živinoreje in konjereje do pivovarstva in vinarstva. Sirarstvo v Parmi, na primer, in ribolov lososa na Irskem dolgujeta svoj obstoj menihom. V Lombardiji so kmetom predstavili sistem namakanja in po njihovi zaslugi je ta pokrajina postala ena najbolj rodovitnih v Evropi. Ljudem so dali tudi dober zgled s svojim odnosom do dela. Bili so pomembni arhitekti srednjeveške tehnologije, pomemben je bil predvsem prispevek cistercijanov. Zahvaljujoč dobro razviti komunikacijski mreži med samostani se je tehnologija cistercijanov hitro širila, tako da so bili Samostani širom Evrope seznanjeni z njihovimi tehnološkimi pridobitvami. Cistercijani so razvili tako poljedelsko kot industrijsko tehnologijo, uporabljali so vodni pogon in bili znani po svojem metalurškem znanju. Od druge polovice 13. stoletja do 17. stoletja so bili glavni proizvajalci železa v pokrajini Champagne v Franciji. Za razliko od antičnega sveta je srednji vek poznal razvito mehanizacijo, za kar so zaslužni menihi, ki so bili izurjeni in neplačani tehnični svetovalci tretjine takrat znanega sveta.
Samostani so nudili zatočišče tujim popotnikom, romarjem in revnim. Menihi iz samostanov blizu obale so opozarjali mornanje na nevarnosti in nudili zatočišče brodolomcem. Na Škotskem, pri kraju Arbroath, so menihi napravili nekakšen plavajoči zvon, ki je svaril mornarje pred nevarno skalo, ki se še danes imenuje "Bell Rock" (bell = zvon, rock = skala). To je samo eden od neštetih primerov, ki kažejo na skrb menihov za okolico. Menihi so med drugim tudi pomagali pri gradnji in popravilu mostov, cest in druge srednjeveške infrastrukture.
Najbolj znan in najpomembnejši prispevek menihov pa je vsekakor na področju pisane besede. Menihi so prepisovali knjige v zelo težkih pogojih, delo je bilo enolično, dolgočasno in utrudljivo. Samostanskim knjižnicam in skriptorijem (prostorom za pisanje ali prepisovanje rokopisov) se lahko zahvalimo za velik del latinske literature, ki je preživela do današnjega dne. Pomembno vlogo so igrale tudi knjižnice in šole podpirane s strani Cerkve. Cerkev je ohranila, proučevala in poučevala dela antičnih piscev, ki bi bila brez nje izgubljena. Poleg prepisovanja del antičnih piscev, pa so menihi uspeli narediti tudi dovolj kopij Biblije in jo tako ohranili v času barbarskih invazij. Predanost menihov do ohranjanja pisane besede je bil glavni razlog, da je pismenost preživela politično in družbeno katastrofo po padcu rimskega imperija.
Menihi so se večkrat dodatno izobraževali v eni ali več samostanskih šolah, ustanovljenih med karolinško renesanso ali pozneje. Nekateri samostani so bili znani po kvalitetnem poučevanju določene veje znanosti, npr. menihi v samostanu v Dijonu so predavali medicino, v samostanu v St. Gallenu so učili menihe vrezovati črke itd. Že v času rimskega imperija so menihi večkrat opravljali učiteljski poklic, sv. Benedikt naprimer je učil sinove rimskih plemičev. Kasneje v srednjem veku so samostani postali pomembna središča učenosti in znanja. Sv. Bonifacij je ustanovil samostansko šolo v vsakem samostanu, ki ga je ustanovil v Nemčiji, sv. Avguštin in njegovi menihi so ustanavljali šole kamorkoli so prišli, sv. Patrik pa je najzaslužnejši za samostanske šole na Irskem, ki so učile tako menihe kot laike.
Karolinška renesansa
Obdobje karolinške renesanse se je začelo v 2. polovici 8. stoletja in končalo s smrtjo frankovskega vladarja Karla Plešastega 877. Frankovski imperij je za časa Karla Velikega (ki je bil leta 800 kronan za rimskega cesarja) obsegal celotno današnjo Francijo, Pireneje, Nemčijo, države Beneluksa, Češko, Moravsko, Avstrijo, Slovenijo, Madžarsko, Švico in severno Italijo. Franki so bili edino večje barbasko pleme, ki je sprejelo katolicizem in ne arijanske herezije. Pod okriljem katoliške Cerkve so barbarski Franki postali graditelji civilizacije.
Karel Veliki je močno spodbujal izobraževanje in umetnost. Na dvoru je zbral učenjake vsega cesarstva in bil glavni pobudnik preporoda. Osrednja osebnost karolinške renesanse je bil Alkuin, ki je poudarjal pomembnost sistematičnega prepisovanja latinskih spisov. Večina najstarejših ohranjenih del latinske literature je iz 9. stoletja, kar je posledica zbiranja in prepisovanja antičnih spisov v času karolinške renesanse. Skoraj vsi spisi, ki so se ohranili do 8. stoletja, so se ohranili tudi do danes, za kar smo lahko hvaležni Alkuinu in karolinški renesansi.
Velik dosežek karolinške renesanse je bila karolinška minuskula, nova pisava. V tistem času je kot posledica geografske izolacije nastalo mnogo težko berljivih krajevnih pisav. Karolinška minuskula je bila razumljiva in enotna, okroglih in strogih oblik, ter nenazadnje lahko berljiva. Razumljive velike črke in prazni prostori med besedami, stvari, ki jih imamo danes za običajne, so v karolinški minuskuli postale standard. Karolinška minuskula, za katero se lahko zahvalimo katoliškim menihom, je bila ključna za ohranitev latinske književnosti in pismenosti v Evropi. Ohranilo se je prek 700 rokopisov v karolinški pisavi samo iz 8. in 9. stoletja.
Kljub barbarskim invazijam v 9. in 10. stoletju (Vikingi, Madžari, muslimani) so dosežki karolinške renesanse preživeli, za kar so v veliki meri zaslužni samostani, ki so bili otoki intelektualnega življenja med morjem barbarov. Po smrti Karla Velikega je Cerkev nadaljevala z izobraževanjem Evropejcev v teh nemirnih časih.
Univerze
Srednjeveške univerze so bile popolnoma nov pojav v Evropi, antična Grčija in Rim jih namreč nista poznala. Cerkev, kot edina institucija v Evropi, ki je nenehno spodbujala izobraževanje, je igrala ključno vlogo pri nastanku univerz. Temelje za nastanek univerz so postavili samostani, kot središča intelektualnega življenja v Evropi, in šole, ki so nastale v času karolinške renesanse. Samostanske in katedralske šole so bile predhodnice univerz.
Cerkev je nudila posebno zaščito študentom in jim dala privilegije duhovščine, kar je pomenilo, da so se njihovi primeri obravnavali na cerkvenem in ne na sekularnem sodišču. Študenti so bili namreč večkrat tarča nestrpnosti lokalnega prebivalstva, zaradi česar je moral včasih posredovati sam papež. Papež Honorij III. naprimer se je leta 1220 postavil na stran bolonjskih študentov v njihovem uporu proti lokalnim oblastem. V nekaj primerih so morali papeži posredovati pri lokalnih oblasteh, da so profesorji dobili svojo plačo. Papež Gregor IX. je leta 1231 izdal papeško bulo Parens scientiarum, s katero je pariška univerza postala neodvisna od lokalnih oblasti. Gre za pomemben mejnik v zgodovini evropskih univerz. Cerkev ni samo ščitila univerz ampak tudi postavila temelje mednarodni akademski skupnosti z licenco ius ubique docendi (Gregor IX. jo je prvič dodelil univerzi v Toulousu leta 1233), s katero je imel profesor pravico do poučevanja kjerkoli.
V nasprotju s splošno razširjenim prepričanjem, je bila univerzitetna veda, ki se je ukvarjala z naravo, ti. "filozofija narave" (philosophia naturalis), neodvisna od teologije. Prav tako je srednji vek cenil racionalno misel in logiko, navsezadnje je šlo za dobo sholastike. Univerze so spodbujale debate in študenti so morali oblikovati dovolj močne argumente. Debatiralo se je praktično o vseh vprašanjih, edina izjema so bile teološke dogme.
Papeži so imeli univerze za izjemen dosežek Zahoda. Učenjak Alkuin iz obdobja karolinške renesanse je govoril o "novih Atenah", ki bodo zrasle na temeljih katoliške evropske civilizacije. Njegova napoved se je uresničila, saj so s tem imenom kasneje dejansko večkrat (popolnoma zasluženo) poimenovali univerzo v Parizu. Papež Inocenc IV. je imel univerze za "reke znanosti, ki napajajo zemljo univerzalne Cerkve", papež Aleksander IV. pa za "luči, ki svetijo v Božji hiši".
Znanost
Domnevno nasprotovanje Cerkve znanosti je moderen mit in večinoma temelji na napačnem razumevanju Galilejevega procesa, ki služi kot bolj ali manj edini argument za domnevni spor med znanostjo in religijo. Tudi če sprejmemo splošno razširjenjo anti-katoliško razlago Galilejevega primera, ne moremo ignorirati dejstva, da je Cerkev podpirala znanstveni napredek več kot tisoč let. Katoliška Cerkev je več kot 6 stoletij prispevela astronomiji več pomoči kot katerakoli druga institucija. Podpirala je delo Kopernika in ščitila Keplerja pred preganjanjem s strani kalvinistov. Moderna znanost ima svoje korenine v krščanskih univerzah, ki so ohranile in razvile znanje antike, srednjeveški misleci pa so vpeljali nekatere prve zakonitosti moderne znanosti. Znanstevna revolucija 17. stoletja se lahko razume kot nadaljevanje znanstvenega napredka renesanse 12. stoletja, ki ga je v 14. stoletju ustavila kriza poznega srednjega veka.
Ni naklučje, da je bilo mnogo velikih znanstvenikov članov Cerkve, predvsem duhovnikov, npr. Robert Grosseteste (škof, začetnik eksperimentalne znanosti), Roger Bacon (frančiškan in znan angleški učenjak), Nicolaus Steno (katoliški duhovnik, pionir v anatomiji in geologiji), Nikolaj Kuzanski (kardinal, astronom in matematik), Nikolaj Kopernik itd. Omeniti velja tudi Alberta Velikega, enega najvplivnejših filozofov in teologov srednjega veka, ki je med drugim znan tudi po svojem prizadevanju za mirno sobivanje znanosti in religije, in navsezadnje znanstvenike iz vrst jezuitov, katerih prispevek k znanosti je bil ogromen, npr. Giovanni Battista Riccioli (astronom, prvi meril pospešek prostega pada), Francesco Maria Grimaldi (astronom, prvi natančno izmeril lom svetlobe) in Ruđer Josip Bošković (fizik, matematik, astronom, filozof, diplomat in pesnik, znan po svoji atomski teoriji). Prav tako ni naklučje, da se je moderna znanost razvila v pretežno katoliškem okolju.
Umetnost
V 8. in 9. stoletju se je pojavila destruktivna herezija ikonoklazem. Šlo je za versko gibanje, ki je izviralo v bizantinskem imperiju in je bilo usmerjeno proti izdelavi in čaščenju svetih podob (ikon). Herezija se ni mogla uveljaviti, saj je bila v nasprotju s katoliškim razumevanjem sveta. Sveti Janez Damaščan je v svojem delu O svetih podobah obsodil ikonoklazem in postavil v ospredje krščanskega razumevanja odnosa do ikon simbolizem. Čaščenje ikon naj ne bi bilo malikovanje pač pa pripomoček, ki kaže onkraj. Na drugem nicejskem koncilu (787) so bili pogledi ikonoklastov zavrnjeni, izdelava in čaščenje svetih podob (ikon) pa je bilo dovoljeno pod pogojem, da verniki ne molijo ikon, pač pa se preko likovne upodobitve približujejo Bogu.
Če bi se uveljavila ikonoklastična herezija, nešteto slikarskih, kiparskih, steklarska in drugih mojstrovin ne bi nikoli nastalo (rehabilitacija ikonoklazma v 16. stoletju se je manifestirala v razbijanju kipov, vitražev, oltarnih slik in drugih zakladov Zahoda s strani protestantov). Ideje Janeza Damaščana in njegovih podpornikov so med drugim omogočile Rafaelovo Madono in Michelangelovo Pieto. Naklonjenosti verski umetnosti navsezadnje ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega in naravnega, kar dokazuje primer muslimanov ali prej omenjenih protestantov.
Verjetno največji katoliški prispevek umetnosti so srednjeveške katedrale, predvsem evropske gotske katedrale. V času, ko se je začela razvijati gotska arhitektura, je bilo vse več katoliških mislecev prepričanih v povezavo med matematiko (predvsem geometrijo) in Bogom. Omeniti velja katedralsko šolo v Chartresu, ki je bila pomembno središče evropskega intelektualnega življenja in bila tudi v stiku z muslimansko Španijo. Arhitekti gotskih katedral so bili pod velikim vplivom katolicizma, lepota srednjeveških katedral pa predstavlja globoko duhovnost Evropejcev, ki so jih zgradili.
Ne smemo pozabiti renesanse, kljub temu, da jo imajo mnogi za nekakšen obrat od katolicizma proti modernemu sekularnemu svetu. Renesanse ne smemo gledati kot nekakšno radikalno spremembo napram srednjemu veku, ampak prej kot njegovo nadaljevanje, izpolnitev. Tako kot renesančni misleci so namreč tudi srednjeveški spoštovali antiko, čeprav niso sprejeli celotne antične dediščine tako nekritično kot nekateri renesančni humanisti, in mnogo umetniških tehnik, ki so bile izpopolnjene med renesanso, izvira iz poznega srednjega veka. Potrebno je tudi poudariti, da je bil velik del renesančne umetnosti verske narave in da je imela močno podporo s strani renesančnih papežev.
Torej, kaj je Cerkev naredila dobrega? Za začetek velja omeniti, da je izvlekla Evropo iz temnega veka in barabizacije, ki je bila posledica germanskih invazij. Cerkev ni samo ohranila antične kulture, ampak je na ruševinah starega Rima zgradila evropsko civilizacijo. Katoliški Cerkvi se lahko zahvalimo za samostane, otoke intelektualnega življenja med morjem barbarov v obdobju temnega srednjega veka, in temelje civilizacije. Igrala je ključno vlogo pri nastanku univerz in izobraževanju Evropejcev ter skozi zgodovino podpirala znanost in umetnost bolj kot katerakoli druga institucija. Obsodila in prepovedala je detomor, ki je bil pogost tudi v antični Grčiji in Rimu in samomor, ki je prav tako imel precej zagovornikov v antičnem svetu. Krščanski rimski cesarji so prepovedali gladiatorske igre, ki so bile v popolnem nasprotju s katoliškim prepričanjem v svetost človeškega življenja in človeško dostojanstvo. Cerkev je napadla spolno nemoralo v Rimskem imperiju, ki je cesar Avgust ni mogel krotiti z zakoni in povrnila dostojanstvo poroke. Ni obsojala samo nezvestobe žene ampak tudi nezvestobo moža. Prepovedala je ločitev, kar je predvsem pomenilo, da mož ni mogel zapustiti žene same brez vsega. Ravno iz tega razloga je bilo krščanstvo pribljubljeno med ženskami (nekateri Rimljani so sprva celo odpisalo krščanstvo kot »žensko religijo«). Podpirala je teorijo pravične vojne, ki jo je izoblikoval Tomaž Akvinski, sicer pod vplivom Platona in Cicerona, in kasneje razvijal dominikanec Francisco de Vitoria, ki je znan tudi kot oče mednarodnega prava. Seveda ne smemo pozabiti na katoliško dobrodelnost in skrb za revne in bolne, ki so jo hvalili celo njeni največji nasprotniki. Zgodovina katoliških dobrodelnih del je tako obsežna, da jo bom raje podrobneje obravnaval kdaj drugič.
Samostani
Prispevek menihov evropski civilizaciji je ogromen. Težko bi bilo najti drugo skupino ljudi kjerkoli na svetu, ki bi toliko prispevalo neki civilizaciji na toliko različnih področjih.
Menihi so rešili poljedestvo. Kamorkoli so prišli, so iz divjine naredili kultivirano deželo. Izsuševali so močvirja, sekali gozdove, se ukvarjali s poljedelstvom, gojili živino itd. Samostani so bili neke vrste kmetijska šola za celotno pokrajino, v kateri so se nahajali. Ljudem so predstavili nove poljščine in obrti, od živinoreje in konjereje do pivovarstva in vinarstva. Sirarstvo v Parmi, na primer, in ribolov lososa na Irskem dolgujeta svoj obstoj menihom. V Lombardiji so kmetom predstavili sistem namakanja in po njihovi zaslugi je ta pokrajina postala ena najbolj rodovitnih v Evropi. Ljudem so dali tudi dober zgled s svojim odnosom do dela. Bili so pomembni arhitekti srednjeveške tehnologije, pomemben je bil predvsem prispevek cistercijanov. Zahvaljujoč dobro razviti komunikacijski mreži med samostani se je tehnologija cistercijanov hitro širila, tako da so bili Samostani širom Evrope seznanjeni z njihovimi tehnološkimi pridobitvami. Cistercijani so razvili tako poljedelsko kot industrijsko tehnologijo, uporabljali so vodni pogon in bili znani po svojem metalurškem znanju. Od druge polovice 13. stoletja do 17. stoletja so bili glavni proizvajalci železa v pokrajini Champagne v Franciji. Za razliko od antičnega sveta je srednji vek poznal razvito mehanizacijo, za kar so zaslužni menihi, ki so bili izurjeni in neplačani tehnični svetovalci tretjine takrat znanega sveta.
Samostani so nudili zatočišče tujim popotnikom, romarjem in revnim. Menihi iz samostanov blizu obale so opozarjali mornanje na nevarnosti in nudili zatočišče brodolomcem. Na Škotskem, pri kraju Arbroath, so menihi napravili nekakšen plavajoči zvon, ki je svaril mornarje pred nevarno skalo, ki se še danes imenuje "Bell Rock" (bell = zvon, rock = skala). To je samo eden od neštetih primerov, ki kažejo na skrb menihov za okolico. Menihi so med drugim tudi pomagali pri gradnji in popravilu mostov, cest in druge srednjeveške infrastrukture.
Najbolj znan in najpomembnejši prispevek menihov pa je vsekakor na področju pisane besede. Menihi so prepisovali knjige v zelo težkih pogojih, delo je bilo enolično, dolgočasno in utrudljivo. Samostanskim knjižnicam in skriptorijem (prostorom za pisanje ali prepisovanje rokopisov) se lahko zahvalimo za velik del latinske literature, ki je preživela do današnjega dne. Pomembno vlogo so igrale tudi knjižnice in šole podpirane s strani Cerkve. Cerkev je ohranila, proučevala in poučevala dela antičnih piscev, ki bi bila brez nje izgubljena. Poleg prepisovanja del antičnih piscev, pa so menihi uspeli narediti tudi dovolj kopij Biblije in jo tako ohranili v času barbarskih invazij. Predanost menihov do ohranjanja pisane besede je bil glavni razlog, da je pismenost preživela politično in družbeno katastrofo po padcu rimskega imperija.
Menihi so se večkrat dodatno izobraževali v eni ali več samostanskih šolah, ustanovljenih med karolinško renesanso ali pozneje. Nekateri samostani so bili znani po kvalitetnem poučevanju določene veje znanosti, npr. menihi v samostanu v Dijonu so predavali medicino, v samostanu v St. Gallenu so učili menihe vrezovati črke itd. Že v času rimskega imperija so menihi večkrat opravljali učiteljski poklic, sv. Benedikt naprimer je učil sinove rimskih plemičev. Kasneje v srednjem veku so samostani postali pomembna središča učenosti in znanja. Sv. Bonifacij je ustanovil samostansko šolo v vsakem samostanu, ki ga je ustanovil v Nemčiji, sv. Avguštin in njegovi menihi so ustanavljali šole kamorkoli so prišli, sv. Patrik pa je najzaslužnejši za samostanske šole na Irskem, ki so učile tako menihe kot laike.
Karolinška renesansa
Obdobje karolinške renesanse se je začelo v 2. polovici 8. stoletja in končalo s smrtjo frankovskega vladarja Karla Plešastega 877. Frankovski imperij je za časa Karla Velikega (ki je bil leta 800 kronan za rimskega cesarja) obsegal celotno današnjo Francijo, Pireneje, Nemčijo, države Beneluksa, Češko, Moravsko, Avstrijo, Slovenijo, Madžarsko, Švico in severno Italijo. Franki so bili edino večje barbasko pleme, ki je sprejelo katolicizem in ne arijanske herezije. Pod okriljem katoliške Cerkve so barbarski Franki postali graditelji civilizacije.
Karel Veliki je močno spodbujal izobraževanje in umetnost. Na dvoru je zbral učenjake vsega cesarstva in bil glavni pobudnik preporoda. Osrednja osebnost karolinške renesanse je bil Alkuin, ki je poudarjal pomembnost sistematičnega prepisovanja latinskih spisov. Večina najstarejših ohranjenih del latinske literature je iz 9. stoletja, kar je posledica zbiranja in prepisovanja antičnih spisov v času karolinške renesanse. Skoraj vsi spisi, ki so se ohranili do 8. stoletja, so se ohranili tudi do danes, za kar smo lahko hvaležni Alkuinu in karolinški renesansi.
Velik dosežek karolinške renesanse je bila karolinška minuskula, nova pisava. V tistem času je kot posledica geografske izolacije nastalo mnogo težko berljivih krajevnih pisav. Karolinška minuskula je bila razumljiva in enotna, okroglih in strogih oblik, ter nenazadnje lahko berljiva. Razumljive velike črke in prazni prostori med besedami, stvari, ki jih imamo danes za običajne, so v karolinški minuskuli postale standard. Karolinška minuskula, za katero se lahko zahvalimo katoliškim menihom, je bila ključna za ohranitev latinske književnosti in pismenosti v Evropi. Ohranilo se je prek 700 rokopisov v karolinški pisavi samo iz 8. in 9. stoletja.
Kljub barbarskim invazijam v 9. in 10. stoletju (Vikingi, Madžari, muslimani) so dosežki karolinške renesanse preživeli, za kar so v veliki meri zaslužni samostani, ki so bili otoki intelektualnega življenja med morjem barbarov. Po smrti Karla Velikega je Cerkev nadaljevala z izobraževanjem Evropejcev v teh nemirnih časih.
Univerze
Srednjeveške univerze so bile popolnoma nov pojav v Evropi, antična Grčija in Rim jih namreč nista poznala. Cerkev, kot edina institucija v Evropi, ki je nenehno spodbujala izobraževanje, je igrala ključno vlogo pri nastanku univerz. Temelje za nastanek univerz so postavili samostani, kot središča intelektualnega življenja v Evropi, in šole, ki so nastale v času karolinške renesanse. Samostanske in katedralske šole so bile predhodnice univerz.
Cerkev je nudila posebno zaščito študentom in jim dala privilegije duhovščine, kar je pomenilo, da so se njihovi primeri obravnavali na cerkvenem in ne na sekularnem sodišču. Študenti so bili namreč večkrat tarča nestrpnosti lokalnega prebivalstva, zaradi česar je moral včasih posredovati sam papež. Papež Honorij III. naprimer se je leta 1220 postavil na stran bolonjskih študentov v njihovem uporu proti lokalnim oblastem. V nekaj primerih so morali papeži posredovati pri lokalnih oblasteh, da so profesorji dobili svojo plačo. Papež Gregor IX. je leta 1231 izdal papeško bulo Parens scientiarum, s katero je pariška univerza postala neodvisna od lokalnih oblasti. Gre za pomemben mejnik v zgodovini evropskih univerz. Cerkev ni samo ščitila univerz ampak tudi postavila temelje mednarodni akademski skupnosti z licenco ius ubique docendi (Gregor IX. jo je prvič dodelil univerzi v Toulousu leta 1233), s katero je imel profesor pravico do poučevanja kjerkoli.
V nasprotju s splošno razširjenim prepričanjem, je bila univerzitetna veda, ki se je ukvarjala z naravo, ti. "filozofija narave" (philosophia naturalis), neodvisna od teologije. Prav tako je srednji vek cenil racionalno misel in logiko, navsezadnje je šlo za dobo sholastike. Univerze so spodbujale debate in študenti so morali oblikovati dovolj močne argumente. Debatiralo se je praktično o vseh vprašanjih, edina izjema so bile teološke dogme.
Papeži so imeli univerze za izjemen dosežek Zahoda. Učenjak Alkuin iz obdobja karolinške renesanse je govoril o "novih Atenah", ki bodo zrasle na temeljih katoliške evropske civilizacije. Njegova napoved se je uresničila, saj so s tem imenom kasneje dejansko večkrat (popolnoma zasluženo) poimenovali univerzo v Parizu. Papež Inocenc IV. je imel univerze za "reke znanosti, ki napajajo zemljo univerzalne Cerkve", papež Aleksander IV. pa za "luči, ki svetijo v Božji hiši".
Znanost
Domnevno nasprotovanje Cerkve znanosti je moderen mit in večinoma temelji na napačnem razumevanju Galilejevega procesa, ki služi kot bolj ali manj edini argument za domnevni spor med znanostjo in religijo. Tudi če sprejmemo splošno razširjenjo anti-katoliško razlago Galilejevega primera, ne moremo ignorirati dejstva, da je Cerkev podpirala znanstveni napredek več kot tisoč let. Katoliška Cerkev je več kot 6 stoletij prispevela astronomiji več pomoči kot katerakoli druga institucija. Podpirala je delo Kopernika in ščitila Keplerja pred preganjanjem s strani kalvinistov. Moderna znanost ima svoje korenine v krščanskih univerzah, ki so ohranile in razvile znanje antike, srednjeveški misleci pa so vpeljali nekatere prve zakonitosti moderne znanosti. Znanstevna revolucija 17. stoletja se lahko razume kot nadaljevanje znanstvenega napredka renesanse 12. stoletja, ki ga je v 14. stoletju ustavila kriza poznega srednjega veka.
Ni naklučje, da je bilo mnogo velikih znanstvenikov članov Cerkve, predvsem duhovnikov, npr. Robert Grosseteste (škof, začetnik eksperimentalne znanosti), Roger Bacon (frančiškan in znan angleški učenjak), Nicolaus Steno (katoliški duhovnik, pionir v anatomiji in geologiji), Nikolaj Kuzanski (kardinal, astronom in matematik), Nikolaj Kopernik itd. Omeniti velja tudi Alberta Velikega, enega najvplivnejših filozofov in teologov srednjega veka, ki je med drugim znan tudi po svojem prizadevanju za mirno sobivanje znanosti in religije, in navsezadnje znanstvenike iz vrst jezuitov, katerih prispevek k znanosti je bil ogromen, npr. Giovanni Battista Riccioli (astronom, prvi meril pospešek prostega pada), Francesco Maria Grimaldi (astronom, prvi natančno izmeril lom svetlobe) in Ruđer Josip Bošković (fizik, matematik, astronom, filozof, diplomat in pesnik, znan po svoji atomski teoriji). Prav tako ni naklučje, da se je moderna znanost razvila v pretežno katoliškem okolju.
Umetnost
V 8. in 9. stoletju se je pojavila destruktivna herezija ikonoklazem. Šlo je za versko gibanje, ki je izviralo v bizantinskem imperiju in je bilo usmerjeno proti izdelavi in čaščenju svetih podob (ikon). Herezija se ni mogla uveljaviti, saj je bila v nasprotju s katoliškim razumevanjem sveta. Sveti Janez Damaščan je v svojem delu O svetih podobah obsodil ikonoklazem in postavil v ospredje krščanskega razumevanja odnosa do ikon simbolizem. Čaščenje ikon naj ne bi bilo malikovanje pač pa pripomoček, ki kaže onkraj. Na drugem nicejskem koncilu (787) so bili pogledi ikonoklastov zavrnjeni, izdelava in čaščenje svetih podob (ikon) pa je bilo dovoljeno pod pogojem, da verniki ne molijo ikon, pač pa se preko likovne upodobitve približujejo Bogu.
Če bi se uveljavila ikonoklastična herezija, nešteto slikarskih, kiparskih, steklarska in drugih mojstrovin ne bi nikoli nastalo (rehabilitacija ikonoklazma v 16. stoletju se je manifestirala v razbijanju kipov, vitražev, oltarnih slik in drugih zakladov Zahoda s strani protestantov). Ideje Janeza Damaščana in njegovih podpornikov so med drugim omogočile Rafaelovo Madono in Michelangelovo Pieto. Naklonjenosti verski umetnosti navsezadnje ne smemo jemati kot nekaj samoumevnega in naravnega, kar dokazuje primer muslimanov ali prej omenjenih protestantov.
Verjetno največji katoliški prispevek umetnosti so srednjeveške katedrale, predvsem evropske gotske katedrale. V času, ko se je začela razvijati gotska arhitektura, je bilo vse več katoliških mislecev prepričanih v povezavo med matematiko (predvsem geometrijo) in Bogom. Omeniti velja katedralsko šolo v Chartresu, ki je bila pomembno središče evropskega intelektualnega življenja in bila tudi v stiku z muslimansko Španijo. Arhitekti gotskih katedral so bili pod velikim vplivom katolicizma, lepota srednjeveških katedral pa predstavlja globoko duhovnost Evropejcev, ki so jih zgradili.
Ne smemo pozabiti renesanse, kljub temu, da jo imajo mnogi za nekakšen obrat od katolicizma proti modernemu sekularnemu svetu. Renesanse ne smemo gledati kot nekakšno radikalno spremembo napram srednjemu veku, ampak prej kot njegovo nadaljevanje, izpolnitev. Tako kot renesančni misleci so namreč tudi srednjeveški spoštovali antiko, čeprav niso sprejeli celotne antične dediščine tako nekritično kot nekateri renesančni humanisti, in mnogo umetniških tehnik, ki so bile izpopolnjene med renesanso, izvira iz poznega srednjega veka. Potrebno je tudi poudariti, da je bil velik del renesančne umetnosti verske narave in da je imela močno podporo s strani renesančnih papežev.
Naročite se na:
Komentarji (Atom)
