"Karantanci so sosedje Bavarcev, ljudje, zavzeti za bogoslužje; ni naroda, ki bi bil bolj pošten in bi bolj častil Boga in bolj spoštoval duhovnike." (Chronica Sclavorum, 12. stoletje)
Evangelizacija slovenskega naroda se začne v 8. stoletju, predvsem po zaslugi kneza Boruta, ki je presodil, da je Slovencem prihodnost mogoče zagotoviti le v okviru krščanske Evrope. V času njegove vladavine so namreč na Karantanijo z vso silo pritiskali Obri, zaradi česar je moral Borut za pomoč prositi sosede Bavarce. Franki, ki so bili v tistem času varuhi krščanske Evrope (to vlogo jim je priznaval tudi papež), pa so Bavarcem dovolili pomagati Karantancem pod pogojem, da slednji sprejmejo krščansko vero in priznajo vrhovno nadoblast frankovskih kraljev. Pod varstvom frankovskih kraljev je torej Karantanija postala del krščanske Evrope, knez Borut, ki je sicer ostal zvest staroslovenski veri, pa je prosil, da vzgojijo njegovega sina Gorazda in nečaka Hotimira, ki sta bila na Bavarskem kot talca, v krščanski veri. Prebivala sta v irski samostanski šoli na jezeru Chiem, kjer sta bila tudi krščena. Prvi slovenski krščanski vladar je bil knez Gorazd, ki pa ga je kmalu nasledil njegov bratranec Hotimir pod vladavino katerega se je v Karantaniji tudi začelo pokristjanjevanje.
Širjenje krščanstva je imelo med Karantanci velik uspeh, za kar so zaslužni sv. Modest in drugi irski misijonarji, ki so v skladu z Alkuinovim priporočilom, da je treba ljudstvo pridobiti z miroljubnimi in razumljivimi besedami, zavračali vsako, tudi psihološko (grožnja s peklom) nasilje.
Med vladavino kneza Hotimira sta izbruhnila dva upora, ki pa sta bila uspešno zarta. Po njegovi smrti je izbruhnil še en upor, ki je bil zatrt šele ob posredovanju Bavarcev, ki so postavili Valtunka, naslednika Hotimira, spet na čelo Karantanije. Ne moremo z gotovostjo trditi, da so imeli te upori (samo) verski značaj. Naj tukaj omenim, da je za znameniti Krst pri Savici Prešeren zgodovinsko snov črpal od Valvasorja, ki je zgodbo o krvavih bojih med kristjani in pogani nekritično povzel od nemškega zgodovinarja Mesigerja, ki si je 800 let po dogodku vse skupaj preprosto izmislil. O teh uporih vemo iz zgodovinskih virov le, da so se zgodili. Lahko predvidevamo, da so bili povezani z vero, najverjetneje pa tudi s strahom plemstva pred izgubo nekaterih svojih predpravic. Na podlagi legende o Ingu (priljubljen duhovnik, ki je krščanske hlapce povabil k mizi, poganske plemiče pa pustil pred vrati kot pse, saj niso bili vredni, da bi s svojimi neopranimi telesi sedeli med tistimi, ki so bili prerojeni v svetem studencu) lahko sklepamo, da se je krščanstvo hitreje širilo med karantanskim ljudstvom, kot pa med plemstvom. Seveda ne smemo pozabiti, da te upori niso obsegali celotnega takratnega slovenskega ozemlja, saj v Spodnji Panoniji in zahodni Sloveniji ni bilo nobenih bojev med kristjani in pogani.
V Panoniji je krščanstvo prevladalo v 9. stoletju za kar sta zaslužna knez Pribina, ki je na panonski zemlji postavil več cerkva in utrjeval krščanstvo med Slovenci, in njegov naslednik knez Kocelj. Pod njegovo vladavino sta sveta brata Ciril in Metod širila bogoslužje v slovenskem jeziku in imela med panonskimi Slovenci velik uspeh.
Duhovnost naših prednikov je tako prešla s poganske (staroslovenske) na krščansko. Tako kot drugod po Evropi je tudi v Sloveniji katoliška Cerkev ohranila ogromno poganskih tradicij in običajev. Cerkvi ni bilo v interesu, da bi te običaje uničila, saj niso bili v nasprotju z njeno doktrino. Če lahko kdorkoli govori o poganski tradiciji, je to torej katoliška Cerkev in ne razna eksotična neo-poganska (neo-hipijevska) gibanja. Ta poganska tradicija je preživela kljub napadom protestantov v času reformacije in bolj modernim napadom s strani brezbožnežev, ki jo imajo za "vraževerje".
Od časov pokristjanjevanja naprej je bila katoliška vera ključni del slovenske identitete. Govorimo o veri Arnulfa Koroškega, branitelja Cerkve (Arnolfus rex ecclesiae catholicae filius et defensor), ki je, kljub neslovenskemu poreklu po očetovi strani, za Slovence pomembna zgodovinska osebnost, veri junakov boja proti Turkom, ki so verovali v križ, ki jih bo rešil pred turškim polmesecem, veri skorajda vseh znamenitih Slovencev, veri naših dedkov in babic. Brezboštvo je prišlo v istem paketu s tujimi ideologijami (liberalizem, sekularizem in socializem), ki so se izkazale za antislovenske. Že nekaj časa poskušajo pripadniki teh ideologij slovenski narod oropati njegove vere in tradicionalnih krščanskih vrednot ter na vsak način vsiliti ljudem prepričanje, da katolicizem nekako ni povezan s slovenstvom ali da nam je celo tuj in sovražen. Zatekajo se k moderni definiciji naroda, po kateri naj bi bil daleč najpomembnejši del naše identitete naš jezik ali k raznim materialističnim definicijam narodne identitete. Promovirajo koncept politične nacije, ki izvira iz 19. stoletja, namesto zgodovinskega koncepta naroda, kar večkrat vodi v primitivni državni patriotizem skupaj s poveličevanjem modernih zahodnjaških vrednot. Na žalost so zgrešena prepričanja kot ponarejen denar, ki ga uporabljajo tudi pošteni ljudje, ne da bi se tega zavedali.
Jezik je vsekakor pomemben del narodne identitete, a ne najpomembnejši. Narod definira tradicija, ki se prenaša iz roda v rod, definira ga skupna zavest in definira ga duhovnost, ki je duša naroda. Druga vera pomeni drugo duhovnost, drugo dušo in posledično tudi drugo identiteto. Lahko se odrečemo naši veri in ostanemo Slovenci po imenu, a ne bomo ostali Slovenci po duhu.
Tisti, ki so prepričani, da nam je krščanstvo tuje zaradi neslovenskega izvora, ne razumejo najbolje etnične evolucije iz primitivne plemenske v narodno identiteto. Ignorirajo dejstvo, da se je naša narodna identiteta dokončno izoblikovala pod okriljem Christianitas, krščanske Evrope, naslednici rimske civilizacije, Romanitas. Zanikanje etnične evolucije je bilo značilno že za romantične nacionalizme iz 19. stoletja (pan-slovanska ideja je lep primer) in je seveda prisotno v recikliranih oblikah romantičnega nacionalizma, kamor štejem tudi razna neo-poganska gibanja, ki namesto narodne identitete raje promovirajo nekakšno idealizirano verzijo plemenske, pred-krščanske identitete. Neo-poganstvo je sicer marginalno, je pa res, da si delijo stališče o "tujem in vsiljenem krščanstvu" z nemalo liberalci in socialisti.
Zanikati katoliško vero kot del slovenske identitete pomeni zanikati več kot 1000 let etnične evolucije in zgodovine. Že v časih reformacije je bilo slovenstvo neločljivo povezano s katolicizmom in spreobrnitev v protestantizem je pomenila oddaljitev od slovenske identitete. Sicer ne zanikam prispevka protestantov slovenski književnosti, čeprav so nam prinesli zgolj učbenike in prevode ne pa literature kot take (seveda z namenom širjenja vere in ne iz neke pretirane ljubezni do slovenskega jezika), vendar ne moremo mimo dejstva, da je bil protestantizem zavrnjen s strani slovenskega kmečkega prebivalstva. Šlo je za tujo vero osovraženega nemškega plemstva. "Naš" protestantizem se je opiral na nemškega, ki ga je tudi finančno podpiral. Če bi se obdržal, bi se protestantski del prebivalstva najverjetneje hitro potujčil, kakor se je zgodilo v drugih slovanskih deželah in navsezadnje v Prekmurju, kjer so bili luterani znani po svoji pro-madžarski drži. Z zatrtjem protestantizma je emigriralo mnogo Nemcev, zlasti plemičev, da ne omenjam germanskega karakterja protestantizma samega. Na protireformacijo moramo torej gledati tudi kot na uspeh v boju proti germanizaciji, ki je karakteriziral zgodovino velikega dela Slovenije. Poudarjam, da boj proti germanizaciji ni bil zgolj boj za slovenski jezik ampak boj za slovensko tradicijo.
Ko govorimo o boju za slovensko tradicijo nihče ne more ignorirati ogromnega prispevka duhovščine. V moji pokrajini, Prekmurje, je slovenska katoliška duhovščina predstavljala glavno silo v boju za slovenstvu. Domoljubi iz katoliških vrst (Franc Ivanocy, Jožef Klekl st., Ivan Jerič, Jožef Borovnjak...) so najbolj zaslužni za uspešen odpor proti madžarizaciji in tujim antislovenskim ideologijam. Ostro so zavračali tako liberalne kot socialistične ideje, njihov vpliv na narod pa najbolje opišejo Kleklove besede v času madžarske boljševistične revolucije leta 1919: "vernega ljudstva ne morejo pridobiti, ker jaz držim v njem vero." Predstavljali so intelektualno elito, črno aristokracijo. Njihov boj za slovenstvo je bil boj za narod in tradicijo; boj za moralne, človeške, in družinske vrednote. Na drugi strani Mure ta boj poosebljajo Anton Martin Slomšek, Božidar Raič, Davorin Trstenjak, Ivan Trinko, Janez Evangelist Krek, Ivan Pregelj in drugi narodno zavedni duhovniki. Če se hočemo zoperstaviti moderni materialistični družbi, moramo graditi na tej domoljubni tradiciji in zavrniti razne degradirane oblike nacionalizma, ki ne ponujajo nobenih odgovorov na problem duhovne in moralne revščine 21. stoletja.
Narod ne more preživeti brez sposobne in plemenite elite, ki ga vodi in se je pripravljena žrtvovati zanj. Črna aristokracija je stoletja igrala vlogo te elite vse dokler nismo končali v nasilnem egalitarističnem režimu, kjer je bil ključavničar čaščen kot nekakšno božanstvo. Ne sme iti v pozabo, da je bilo Prekmurje edina pokrajina, kjer je ta isti ključavničar izgubil na volitvah, kar je posledica prej omenjenega močnega tradicionalnega domoljubja brez vpliva "naprednih" idej in proletarizma, za kar se imamo zahvaliti naši črni aristokraciji. Na žalost so rdeči mafijaši v nekaj desetletjih uspeli spremeniti ponosni slovenski narod v proletarsko množico in s tem pripraviti odličen teren za prihod moderne zahodnjaške sekularistične družbe, ki jo karakterizirajo vulgarni egalitarizem, pomanjkanje moralnih in duhovnih vrednot, propad družine in skupnosti, industrija splava, upad poguma in sovraštvo do tradicije. Bolj ko se oddaljujemo od tradicije, bolj se bližamo tej družbi in bolj postajamo zgolj državljani sveta, ljudje brez duše in identitete.
